Kratka zgodovina škornjev

Škorenj je tip čevlja, zasnovan predvsem za namen zaščite nog pred slabim vremenom ali nepredvidljivim terenom. Standardna oblika pokriva noge vsaj čez gležnje, pogosto tudi do kolen ali dlje. Vsak škorenj je sestavljen iz ločenih delov, in sicer so to ovoj za noge, nožni del in podplat škornjev. Dandanes je najpogostejša oblika tovrstnega obuvala škorenj s peto. Prvi znani viri o škornjih izhajajo od nomadskih plemen vzhodne azije, približno tisoč let pred našim štetjem. Nizka oblika škornjev, ki so jih uporabljala ta ljudstva se je razširila po celotnem ozemlju osrednje azije po zaslugi mongolskega vojskovodje Džingis Kana - od današnje Rusije preko Indije do Kitajske so prišli v uporabo v času rasti mongoljskega imperija. V Evropo in kasneje Ameriko so škornji prišli par stoletij kasneje, kjer so hitro postali standard predvsem kot vojaško obuvalo, v 17. stoletju pa so se v podobni obliki razširili tudi med civilnim prebivalstvom. Dandanes vsi škornji niso namenjeni zaščiti pred dežjem in blatom. Poleg teh poznamo tudi modne škornje, pogosto narejene iz usnja, smučarske škornje, pohodniške škornje itd. Za razliko od klasičnih škornjev, ki so tradicionalno narejeni iz enega homogenega kosa materiala z ločenim podplatom s peto, so drugi pogosto precej razlikujejo od osnovne definicije, odvisno predvsem od namena, ki mu služijo.